Romb (Psetta maxima) ima tako značilno obliko – obliko romboida – da ga, ko ga enkrat vidimo, prihodnjič le stežka takoj ne prepoznamo. Spada med bokoplavutarice (kot sta tudi list in iverka). Zanimiv je predvsem zato, ker živi na dnu morja, najpogosteje na peščenem ali muljastem. Z dna se nikoli ne dvigne, če le nima smole, da ga ujamejo ribiči in … Ribja mladica romba je povsem običajnega ribjega videza, a se že kmalu po preobrazbi iz jajčeca v mladico začne spreminjati in prilagajati novemu načinu življenja. Desno oko se na bodoči gornji strani glave pridruži levemu, nekatere plavuti izginejo in tako se začne prilagajati življenju na dnu. Barva leve ali bolje zgornje strani romba je rjavkasta in od primerka do primerka prehaja od svetlejše do temnejše rjave, tudi sivkasto rjave barve, odvisno od okolja, kjer živi, na koži ima bolj ali manj izrazite lise, da se bolje skrije pred plenilci, in značilne roževinaste izrastke, podobne zakrnelim bodicam, ki to seveda niso. Spodnja stran romba je svetla, pravzaprav bela, in gladka. Večina rombov, ki jih lahko kupimo v ribarnicah, je vzgojena v sredozemskih gojiščih, od prostoživečih se razlikujejo po nekoliko nežnejši, manj grobi koži, običajno tudi svetlejši barvi in seveda po ceni. O posplošenih »bistvenih« razlikah glede okusnosti mesa si po izkušnji s slepe degustacije brancinov (revija Dober tek, junij 2015) ne upam več ocenjevati. Komercialna teža romba je med 1 kg in 1,5 kg, posamezni primerki pa lahko zrastejo do enega metra. Romb ima izjemno okusno, čvrsto belo meso, samo eno kost na sredini in kosti ob plavutih na obeh straneh. Vse kosti so velike in jih je pri pečenem rombu zelo preprosto odstraniti. Čiščenje romba je preprosto, saj ima zaradi svoje posebne oblike in načina življenja vse organe ob spodnjem delu glave in jih je zelo preprosto odstraniti. Romba najpogosteje pripravljamo celega v pečici, lahko tudi na žaru, ali pa ga filiramo in pripravimo z različnimi zanimivimi omakami in prilogami.

OZNAKE