Temeljni značilnosti prehrane za praznike sta namreč »praznični jedilnik« in čezmerne količine jedi (in pijač). To seveda ne velja le za sodobnost, ampak tudi za bolj ali manj oddaljena obdobja in leta v zgodovinskem razvoju, ki jih označujemo s kulturno dediščino. Prazničnost jedilnika je bila torej nasprotje ponavljajoči, a po letnih časih naravnani vsakdanji prehrani. Seveda pa so med posamezniki tudi nekatere prehranske posebnosti, ki so se ohranile vse do današnjega časa in niso podlegle svetovnim globalizacijskim vplivom, ki jih tako uspešno širijo nakupovalna središča in trgovina nasploh.

Med vsemi cerkvenimi prazniki je prav velika noč menda ohranila največ posebne razpoznavnosti tudi v praznični kulinariki. Ohranila je tudi največ lastne ustvarjalnosti in priprave velikonočnega jedilnika, ki ima pri verujočih še dodatne razsežnosti v ikonografiji ali pomenih velikonočnih jedi. Povrhu vsega smo v Sloveniji ohranili še vrsto regionalnih posebnosti, kakor je spletanje pomladnega zelenja v butarice, šope, beganice, prajtlje, potice idr., ki jih nosijo k blagoslovu v cerkve na cvetno nedeljo. Na področju praznične prehrane ima tudi v velikonočni kulinariki osrednje mesto kruh, ki je po tradiciji bel in lahko tudi primerno okrašen s testenimi kitami. Na Primorskem poznajo posebno vrsto peciva, ki ga imenujejo »menihi« in ga sestavljajo pletene štručke z jajcem. Jajce je sploh prastari, predkrščanski simbol rodovitnosti. Z barvanjem, poslikavanjem in drugimi načini krašenja ustvarjamo pestro vizualno podobo praznika. Sicer naj bi rdeče pobarvano jajce predstavljalo kaplje Kristusove krvi. Trdo kuhana jajca so seveda izhodišče za pripravo najrazličnejših velikonočnih jedi, prilog in zelenjavno-jajčnih omak. Simbolični pomen med velikonočnimi živili ima tudi hren, ki ga najpogosteje povezujejo z žeblji, s katerimi so pribili Kristusa na križ. Seveda je hren spet le eno od temeljnih živil za izdelavo velikonočnih jedi, naj bo le nastrgan k šunki ali suhomesnatim izdelkom ali kot temeljna sestavina v okusnih pikantnih omakah in prilogah. Že navedena kuhana šunka je poleg pršuta osrednja mesna jed, seveda pogosto v družbi s kračami, hišnimi salamami in prekajenimi ali le sušenimi klobasami. Pri tem je treba opozoriti, da je bila v nekoliko bolj odmaknjenih časih glavna mesna jed za veliko noč pečena ali kako drugače pripravljena jagnjetina in so prekajene ter kuhane šunke le mlajša temeljna sestavina velikonočnega jedilnika.

Posebno mesto med velikonočnimi jedmi imajo pogače, med katerimi izstopajo potice. Seveda ne vse po vrsti, kar jih poznamo v Sloveniji. Če bi pripravljali vse, kolikor jih poznamo, bi jih morali narediti čez osemdeset, kar bi bilo prav gotovo čezmerno pretiravanje.

Najbolj značilna velikonočna potica je prav gotovo pehtranova, saj s svojim nadevom lepo poudari pomladno vzdušje in odslikava značilnost prehranjevanja v tem letnem času. Orehova potica, ki je neke vrste slovenski prehranski stereotip, je seveda veliko bolj značilna za božični jedilnik. Poleg potice so med velikonočnimi jedmi tudi druge vrste pogač. Med njimi so razne vrste gibanic, kvasenic, krapcev, mlinčevk idr. Najpogosteje jih pečejo v severovzhodni Sloveniji.

Pri navajanju velikonočnih prehranskih posebnosti seveda ne smemo prezreti vina, saj tudi to sooblikuje praznično podobo in predvsem vzdušje. Še vedno v nekaterih območjih in krajih Slovenije namočijo v steklenice vina (zlasti rdečega) nekaj vejic pelina, češ da tako vino spominja na žolč, ki so ga dali piti umirajočemu Kristusu na križu. Čeprav navada pripravljanja takega velikonočnega vina postopoma izginja in ni več tako pogosta ob uživanju drugih velikonočnih jedi, je zanimiv primer pijače, ki je ob čezmerno zaužitih mesnih in drugih jedeh delovala izrazito digestivno (razgradniško). Je torej primer uravnoteženega ritma med izobiljem in skrbjo za zdravje oz. ustrezno prebavo vsega, kar so ljudje imeli na prazničnih mizah. Seveda, ob upoštevanju družbenih in še slasti gmotnih razmer, praznične velikonočne mize pogosto niso bile tako bogato obložene. V številnih družinah je bil na mizi le hlebec kruha, in če je bil zamesen iz bele moke, je že to pomenilo vrhunec praznika. Bili pa so tudi primeri, ko na mizah ni bilo ničesar! Ali danes lahko rečemo, da se zgodovina že spet ponavlja?

OZNAKE