Svetovni dan hrane, ki ga obeležujemo 16. oktobra, je dan, ki naj v nas spodbudi zavedanje, da so naravni viri omejeni, da z našo edino Zemljo ravnamo »kot svinja z mehom«, da smo brezbrižni do okolja in praviloma tudi do hrane. Statistika pravi, da je večini prav malo mar, kaj se s hrano dogaja, preden pride v naše hladilnike, in kakšne kakovosti v resnici je.
Na svetu je skoraj milijarda lačnih in tudi milijarda predebelih. Klasično kmetijstvo izginja zaradi lobističnih vplivov multinacionalk na izvoljene politike, ki uslužno poskrbijo, da pod krinko napredka in novih tehnologij sistematično uničujemo biotsko raznovrstnost in okolje in postajamo odvisni od korporacij, ki že imajo moč, večjo od orožja. Lahko vplivajo na lakoto, na cene hrane in na kakovost hrane, ki pogosto ni več varna.
Legalizirali smo pretiran izlov rib iz oceanov, legalizirali smo gensko spremenjeno hrano, zaradi komercialnih interesov smo legalizirali tudi številne dodatke hrani, samo zato da jo lažje
prepeljemo, da je lepše obarvana, da ima močnejši okus, seveda pa je posledično tudi manj zdrava.
Bojim se, da so vsa gibanja ozaveščanja potrošnikov donkihotovski boj z mlini na veter, saj se morajo boriti proti navezi kapitala in izvoljenih predstavnikov, ki se tudi deklarativno ne zavzemajo več za čisto in zdravo okolje, kaj šele zares, z dejanji. Kot bi živeli le za ta trenutek.

Zato sem prepričan, da bi se morali pogosteje, večkrat na leto spomniti na cilje, ki jih obeležuje in postavlja 16. oktober.
Tudi tu velja vodilo: »Misli globalno, deluj lokalno.« Podprimo akcije, povezane s spoštljivejšim odnosom do hrane, podprimo prizadevanja pretežno nevladnih organizacij, usmerjena v zdravo prehrano, povezano z ekološko pridelavo, odgovornim odnosom do narave, vode, morja, zraka … Uživajmo čim več pridelkov lokalnih pridelovalcev, skrbimo za kakovost hrane in jo spoštujmo.
In ne pozabimo, da problema lačnih po svetu ne moremo rešiti z vojaškimi transportnimi letali, ki namesto bomb občasno mečejo lačnim vreče riža. Rešimo ga lahko le sistemsko, z
reševanjem vzrokov za njihovo pomanjkanje.
Žal ne vidim razloga, da bi iz te uvodne besede, namenjene dnevu hrane, velo veselje in šaljivost. Morda prihodnjič. Do takrat pa uživajmo v odličnih jedeh, ki se nam ponujajo v tej številki, a ne pozabimo tudi na drugo plat te zgodbe.