Peter Vogelnik

Eden tistih, ki na svoj poklic gledajo kot poslanstvo, je Peter Vogelnik: oskrbnik planinske koče na Kofcah in lastnik prodajalne Moji štruklji Slovenije na ljubljanski osrednji tržnici. Tržičan, ki ima kuhanje praktično v krvi, na življenje gleda z optimizmom in humorjem, kljub izpadu posla zaradi koronavirusa.

Kako ste se začeli ukvarjati s kulinariko?

V otroštvu sta me najbolj zaznamovala mamina ljubezen do kuhanja in očetov odnos do trdega dela in narave. Moja mama je bila kuharica, imeli smo koline, vlagali prepeličja jajca in zelenjavo – vedno smo bili povezani z naravo in pripravo hrane. Poimenovanje naše male kmetije Pri farmarju me je kot najstnika precej motilo, danes pa sem nanj ponosen, saj sem se prav tu naučil delati in živeti v sožitju z naravo.

Kdaj ste prevzeli oskrbništvo Planinskega doma na Kofcah?

Lani je preteklo dvajset let. Najprej sta bila najemnika moja starša, čez dve leti pa sem delo prevzel jaz. Moja žena velikokrat reče, da takega dela ne moreš opravljati z razumom, temveč le s srcem. In mi smo s srcem na Kofcah. Svoji ekipi sem hvaležen, da čuti našo filozofijo in čustva ter k nam ne hodi samo v službo, temveč živet Kofce.

Kakšno življenje je to?

Posebno, ki ti zleze pod kožo in ni vedno samo lahko in lepo. So zime, ko sneži, piha sever, ki reže do kosti, ko si prvi, ki prezebel in utrujen od nošenja osnovnih potrebščin prispeš v mrzlo in neprijazno kočo, ko ves vikend ni nikogar, ti pa sam kot pozabljen čakaš, da se v nedeljo zvečer vrneš v topel objem družine. A tu so tudi nepozabni sončni zahodi, prečudovita narava, gostje, ki pridejo uživat v naravo in se podkrepit … Zato je to poslanstvo, ne pa poklic.

Kakšen je jedilnik v koči?

Vedno smo podpirali tradicionalno planinsko hrano iz lokalnih sestavin, ki je po mojem edina prava za to okolje. Ko grem na morje, uživam v morskih jedeh, če pa na Kofcah naredim morsko solato, ni pol tako dobra. Ker v domu nimamo elektrike, razen sončne in iz agregata, si »dolinski« gostinci naših izzivov niti ne predstavljajo – zmoremo brez vse sodobne opreme. Posebno začimbo jedem doda sto let star »šporget« na drva, na katerem kuhamo enolončnice. Zanimivo je, da hrana na njem ravno prav vre. No, če le naša Miri ne zakuri preveč (smeh).

Zakaj ste začeli izdelovati štruklje?

Ata je na planini pasel koze, zato smo najprej pripravljali štruklje s kozjo skuto. Sčasoma sem se začel poigravati z okusi: naredil sem borovničeve, čokoladne, celo z vrtničnimi listi. In prav vse so gostje zelo dobro sprejeli in predlagali nove. Tako sem do danes naredil že več kot 50 različnih: sladke, slane, mesne, pikantne, mehiške … Štruklji so zagotovo ena najboljših slovenskih tradicionalnih jedi, ki jo je mogoče narediti tudi na moderen način. Od leta 2017 imate okrepčevalnico tudi na ljubljanski tržnici.

Kdo so vaše stranke?

Predvsem Ljubljančani, ki si želijo nekaj domačega in so to v mestu pogrešali. Morda so siti »šniclov« na eni ter prefinjenih mojstrovin na drugi strani. Želijo si okusiti hrano svojih babic. Z gostovanji Odprte kuhne pa srečujemo stranke iz vse Slovenije. Tudi turisti so; precej jih naključno zaide mimo, navdušijo pa nas taki, ki po ogledu znamenitosti pridejo še k nam. Da bomo s štruklji prepoznavni tudi v tujini, si nisem nikdar predstavljal. Prodajate »v živo« in tudi »za s sabo« oziroma po naročilu prek aplikacij.

Kako se primerjata ta dva načina?

Težko, saj v živo poleg štruklja stranki nameniš še nasmeh, lepo besedo. Neverjetno je, koliko zgodb mi ima povedati moje osebje – lahko bi napisal knjigo. Prodaja v živo tudi takoj poda pohvalo ali kritiko. Prodaja prek aplikacij pa je sicer preprosta, hitra, pa vendar: pripravljena vrečka čaka na dostavljalca – tistega pridnega fanta na kolesu v vsakem vremenu; potem gre z njim, kdo ve, kam in komu. Je prejemnik samo lačen ali je naročil, ker ima težak dan? Tega nikoli ne izveš.