Martin Cerkovnik je zaradi višine in značilne bradice podoben košarkarskemu asu Luki Dončiću, kar je slišal že ničkolikokrat. A dvaindvajsetletnika bi lahko poznali tudi po badmintonu, s katerim se je še pred kratkim skoraj poklicno ukvarjal. Potem ga je zaneslo v povsem drugo smer – ob koncu leta 2017 je začel prodajati slovenske sire in leta 2018 odprl trgovino Slovenski sir.

Kako ste ustanovili podjetje Slovenski sir?

Ko sem bil najstnik, so me starši vedno velikodušno finančno podpirali pri udeležbi na badmintonskih turnirjih, a želel sem si sam služiti denar. Hotel sem biti natakar, toda nisem dobil dela, ker sem bil zaradi športa zadržan ob koncih tedna, pa tudi restavracije so, iskreno povedano, raje iskale dekleta. Nato sem po naključju videl oglas za delo v mesariji, kjer so me sprejeli kot prodajalca. Prodajali so tudi sir, večinoma s kmetije Pustotnik. Spoznal sem sirarje, uspešno prodajal njihove sire in postali so mi res všeč. Kupoval sem jih tudi v drugih trgovinah, a sem hitro ugotovil, da so cene tam precej višje kot pri pridelovalcih. Zato sem pomislil, da bi prodajal sire slovenskih kmetij po isti ceni kot sirarji, maržo pa bi vzel od prodaje. Decembra 2017 sem na božičnem sejmu v ljubljanskem trgovskem centru prvič prodajal sire, Pustotnikove. Avgusta 2018 pa sem na Kokrici pri Kranju že odprl trgovinico s siri iz vse Slovenije in drugimi slovenskimi izdelki, kot so med, vino, marmelade. Trenutno sodelujem s 46 sirarji in prodajam približno 130 različnih vrst sira. Kliče me vse več sirarjev. Pri prodaji mi pomagajo študenti in zlasti mama, ki je nepogrešljiva.

Prodajate samo v trgovini?

Sire prodajam v svoji trgovini, dostavljam pa jih tudi na dom. Spletne trgovine nimam, raje imam naročilo po telefonu, saj je bolj osebno, kar je tudi naša osrednja usmeritev – postreči strankam čim bolj osebno. Ko me nekdo pokliče, že po glasu spoznam, kdo je in kaj želi naročiti. Prodajam pa tudi po sejmih, kot je kmetijsko-obrtni v Komendi, pa v Kranjski Gori na stojnici v Alpski vasi od novembra do marca in v Celovcu na božičnem in letos prvič tudi na velikonočnem sejmu. V Ljubljani skoraj ne prodajam, saj tam stranke kupujejo bistveno manj sira kot na primer v Kranjski Gori. Šalim se, da v Ljubljani prodam več papirja kot sira.

Kako ste začeli v Celovcu? Kakšni so odzivi?

Prvič sem se tja odpravil kot prodajalec sirov kmetije Pustotnik na sejmu Alpe Adria Küche. Z organizatorjem sva se ujela in povabil me je, naj se prihodnjič predstavim s svojo dejavnostjo. Odzivi so izjemno dobri, sploh s strani koroških Slovencev. Prav domače se počutim med njimi, saj iščejo ne le slovenske izdelke, ampak tudi Slovenca, ki ni koroški, s katerim se lahko pogovarjajo v slovenščini, ki jo cenijo bolj kot mi na tej strani meje. Še zdaj hodim dvakrat tedensko v Celovec, prodam pa tam veliko tudi hotelom, ki želijo butične slovenske izdelke.

Kakšni so slovenski siri v primerjavi s tujimi?

Izvrstni, čedalje boljši. Kakovost je v zadnjih letih skokovito narastla in zlahka se postavijo ob bok nizozemskim, francoskim, švicarskim …

Kdo so sicer vaše stranke?

Imam nekaj strank, ki redno zahajajo v trgovino na Kokrici, in tudi stranke, ki naročajo po telefonu in jim sire dostavljam na dom. Dobavljam jih tudi nekaterim znanim gostilnam. Poleg (koroških) Slovencev so, zlasti v Kranjski Gori in na sejmih, moji kupci še Rusi, Američani, Italijani. Govorim tekoče angleško, nemško, srbsko in hrvaško, prodati pa znam tudi v italijanščini, ruščini in češčini.

Katerega sira največ prodate?

Odvisno od kupcev. Na Gorenjskem imajo raje kravje in ovčje sire, Ljubljančani pa kozje. Razlika je tudi med domačini in tujci: prvi raje posegajo po bolj blagih sirih iz posnetega mleka, drugim so bolj pri srcu močnejši in unikatnejši okusi: z belo plesnijo, rdečo mažo, mocarela …

OZNAKE