Članki

 

Piše: Urška Petelin

Foto: Photonet

Objavljeno: DT 5/2016

 

Od Neretve do Dubrovnika

 

Ko pomislimo na jug Dalmacije, se v mislih nehote izriše mogočno obzidje Dubrovnika na sinjem morskem ozadju – najlepša kulisa Dalmacije. A na poti do znamenitega »bisera Jadrana« se ponuja še vrsta pristnih dalmatinskih krajev, ki so, čeprav obsojeni na življenje v senci svetovne slave Dubrovnika, več kot vredni našega postanka. Hitenje do cilja je lahko v resnici prijetno kulinarično popotovanje s srebanjem ohlajenih ostrig v senci borovcev in kozarcem krepkega pelješkega plavca v roki.

Spomnim se otroških let, ko je bilo potovanje do Dubrovnika z družino prava celodnevna ekspedicija (celo večdnevna, kadar smo z Reke do Dubrovnika potovali s trajektom). Tako imenovani »kulinarični postanki« so bili takrat v resnici le odmori s sendviči, ki naj bi nas zamotili med poletnimi zastoji na neskončni jadranski magistrali, katere neštetih ovinkov nam nikoli ni uspelo zares prešteti. Pa sem se z leti na »ovinkarjenje« navadila in potovanje do Dubrovnika je postalo prijetno spoznavanje hrvaške obale od Reke do Splita – od tu sta bila vonj po morju in želja po cilju že premočna, da bi sprejela še kakšen nepredviden postanek, zato je pot Split–Dubrovnik minila v hipu. Odkar pa so zgradili avtocesto vse do mesta Ploče v dolini reke Neretve, nas ta iz Slovenije pripelje na jug Dalmacije že v nekaj urah. Tako postane nekoč naporna ovinkasta jadranska magistrala, ki je je od Ploč do Dubrovnika »le« še 100 kilometrov, kar naenkrat prijetna popestritev in daje potovanju do cilja pravi čar: na desni vabljivo jadransko morje in pogled na otoke, na levi strmo skalovje in grobo grmičevje, ki opozarja, da življenje domačinov ni zmeraj tako lahkotno, kot se zdi na prvi pogled.

 

Neretva: Čarobno močvirje

Ko zavijete z avtoceste, se spustite v dolino Neretve in se ob reki peljete proti Dubrovniku. Na desni se vam zdaj namesto na morje odpira pogled na rodovitna polja, ki so bila nekoč le neprehodno močvirje. Tu se dobro navlažena zemlja upira tudi največjim sušam in nudi Neretljanom preživetje, mimoidočim pa obilje slavnih neretvanskih mandarin, sočnih lubenic in dišečega paradižnika, ki jih domačini prodajajo na številnih stojnicah ob cesti. Poleg mandarin dolina Neretve slovi tudi po prav posebni kulinarični specialiteti, neretvanskem brodetu, pripravljenem iz žab in jegulj. Slednje so posebnost tega območja in jih pripravljajo na vrsto načinov, na ražnju, ocvrte, v pečici, pod peko ali v omenjenem brodetu, ki je poseben tudi zato, ker mu živo rdečo barvo namesto klasičnega paradižnika daje mleta rdeča paprika. Včasih vanj dodajo tudi neretvanske kozice (gambere), ker so pri delti Neretve še posebej velike in okusne, prav kraljevske! Pravijo, da se Neretva po dolini vije kot kakšna jegulja, a žal je teh v reki vedno manj. Oblasti si prizadevajo za ohranitev njihovega naravnega okolja in zaščito ribičev, ki jegulje lovijo na tradicionalen način (novembra lahko obiščete festival Dnevi jegulj, ki bo letos potekal pod pokroviteljstvom hrvaške predsednice). Po krepkem »močvirskem« kosilu si privoščite izlet po neretvanskih kanalih s tradicionalno lokalno leseno barko trupico. Mirna plovba vam bo dala zagon za nadaljevanje poti do slabo uro oddaljenega Stona (vmes boste za hip prečkali mejo z Bosno in Hercegovino, ki se v tem delu spusti do morja).

Ston: Ostrige in sol

Čeprav ima Ston obzidje, ki ga po dolžini prekaša le Kitajski zid, in veličastne soline, v katerih sol na tradicionalen način pridelujejo že od 14. stoletja naprej (in so razlog, da je obzidje sploh nastalo), poznamo ljubitelji kulinarike to prijetno srednjeveško mestece predvsem po slastnih ostrigah. V zalivu med obalo in Pelješcem in v Stonskem kanalu so namreč ugodne razmere za prvovrstna školjčišča. Stonske ostrige (kamenice) ponujajo v mnogih restavracijah ali pa vam jih, če ste jim simpatični, domačini odprejo kar ob barki na pomolu. Svetujemo obisk Malega Stona (Ston Mali), od koder se po obzidju lahko odpravite do Stona (Ston Veli) in si tam ogledate še soline. Če pa se bodo vaši sopotniki odločili za vse bolj priljubljen septembrski maraton po stonskem obzidju, pridite že teden dni prej, da boste ujeli tudi kulinarično-filmski festival Kinookus (od 8. do 11. septembra), ki bo dišal po lokalni tradiciji. In če vam diši sladko, Stona ne zapustite brez pokušine stonske torte od makarula – v njenem nadevu so ob orehih in mandljih glavna zvezda makaroni. Da, testenine! Ker leži Ston na samem začetku polotoka Pelješac, bi bilo res škoda, če se ne bi zapeljali še malo dlje …

Pelješac: Plavac mali

… malo dlje po peljeških vinskih cestah ob vinogradih, najbolj presvetovnim poznavni značilnosti polotoka. Tla so groba in skalnata, poletja vroča in suše hude, nakloni pa tudi do 45 stopinj, zato se tu trte (in vinogradniki) res močno trudijo, da na njih dozorijo jagode, iz katerih nastanejo vrhunska karakterna vina polnega okusa. Vinogradništvo ima na Pelješcu dolgo tradicijo, najpomembnejša pa je avtohtona, svetovno znana sorta plavac mali. Najboljši legi zanjo sta prav na Pelješcu, to sta lega Dingač in lega Postup, ki so ju zaščitili v šestdesetih letih in sta prvi zaščiteni hrvaški vinski legi. Dali sta ime dvema najznačilnejšima rubinasto rdečima vrstama pelješkega vina, vrhunskemu dingaču in postupu. Da je Pelješac vinorodno območje s svetovnim potencialom, so prepoznali mnogi tuji vinogradniki in podjetniki – eden teh je kalifornijski vinski mogotec Mike Grgich (Miljenko Grgić), ki je vinsko klet za svoja vina uredil v idilični ribiški vasici Trstenik. Po vrhunskih peljeških vinih slovijo tudi (sicer izjemno uspešen podjetnik) Ernest Tolj z vinsko kletjo Saints Hills v mestecu Oskorušno ter Američana Lee in Penny Andreson, ki sta lastnika vinske kleti Korta Katerina v Orebiću. Med obiski teh treh znamenitih peljeških vinskih kleti nikar ne prezrite kleti domačinov, ki pridelujejo odlična vina, a z manj medijskega pompa. In ker ste že v Orebiću, je seveda več kot priročno, da se zapeljete na trajekt – do Korčule je le 20 minut plovbe!

 

Korčula: Beli otok

Če so vas na Pelješcu prepričali, da je Južna Dalmacija pokrajina rdečih vin, vas bodo na Korčuli prepričali nasprotno. Čeprav so ji od nekdaj rekli črni otok, na njej že od časa Starih Grkov vzgajajo trte belih sort. Najznačilnejša je avtohtona sorta pošip, iz katere pridelujejo istoimensko vino, ki je leta 1967 postalo prvo hrvaško belo vino z zaščitenim geografskim poreklom. V notranjosti otoka pridelujejo tudi belo sorto rukatac (dalmatinska sorta, znana pod imenom maraština), za vzhodni del otoka okoli Lumbarde pa je značilna bela sorta grk. Če boste na Korčuli poleti, boste večino otoških vinarjev lahko spoznali celo v enem samem dnevu na tradicionalnem vinskem festivalu Črni otok – bela vina, ki bo 17. julija v mestu Korčula. A Korčulani niso le vinogradniki, so že pregovorno odlični ladjedelci in oljkarji, njihove gospe pa odlične in iznajdljive kuharice, kot se to tudi sicer za otočanke spodobi.

 

Dubrovnik: Mesto

Ko se boste s Korčule vrnili na kopno in nadaljevali pot proti Dubrovniku, bodo na desni mimo vas plavali čudoviti Elafiti, skupina otokov Južne Dalmacije, a Lastova in Mljeta z magistrale ne boste videli. Otoke najlaže obiščete z ladjo iz Dubrovnika, če si po nekaj dnevih zaželite umik od urbanih plaž z ležalniki. Ker Dubrovnik avgusta številne križarke povsem ohromijo, ga je najlepše obiskati pred poletno sezono ali po njej. Takrat ga boste lahko začutili v vsej njegovi lepoti in odkrivali kulinarične razsežnosti, ki jih lahko ponudi. Dubrovnik se je v zadnjih letih kulinarično izjemno dvignil, sodobni kuharji končno reinterpretirajo tradicionalne jedi in na krožnikih poudarjajo kakovostne sestavine, ki jih je tu v izobilju, manjše konobe pa ponujajo avtohtone lokalne okuse. (Oktobra je v Dubrovniku večdnevni kulinarični festival Good Food, ki je odlična priložnost za spoznavanje lokalne kulinarične scene). Če so dnevi prevroči za posedanje v ozkih kamnitih ulicah starega mesta ob kozarcu vedno bolj priljubljene dubrovniške malvazije (malvasija dubrovačka) in vas plaža ne mika, se zapeljite še južneje, do občine Konavle, nekdanje žitnice Dubrovniške republike, kjer teče ponikalnica Ljuta in je ob številnih brzicah pod krošnjami dreves zrak prijetno svež. V tem ruralnem protipolu Dubrovnika najdete kmečke turizme, na katerih lahko spoznavate lokalno kulinariko in daleč stran od mestnega vrveža ob kozarčku travarice klepetate z domačini.

Pomembna je pot

Od čarobne delte Neretve prek zgodovinskega Stona in vinskega kraljestva Pelješca še kratek skok na Korčulo in pristanek v slavnem Dubrovniku. Pomembni sta pot in svoboda, da se ustavite, kjer želite. Da odkrijete skrite zalive, raziščete ribiške vasice in spoznate domačine. Ob zvoku klap, morskih okusih in dobrem vinu zlahka uživate dolgo v noč, vse od zgodnje pomladi do pozne jeseni. A tudi pozimi, ko močno zapiha burja, ima Južna Dalmacija svoj čar – takrat so domačini najtoplejši in mineštra najlepše pogreje.

 


Dalmatinski okusi

Čeprav je bila prehrana ob obali in na otokih zaradi vročih poletij in skalnatega območja zmeraj skromna, so dalmatinske gospodinje iz malo sestavin znale ustvariti okusne jedi. Še danes mnoge konobe ponujajo avtohtone okuse Dalmacije: krepčilne mineštre (zelena manestra), juho iz rib in krompirja (popara), fini brodet s polento, golažu podobno, a malce sladkasto dalmatinsko pašticadošporke makarule (testenine v mesni omaki), mnoge dobrote izpod peke (hobotnica, teletina ali jagnjetina) in seveda dnevni ulov ribičev na gradele (na žaru). Ob teh ne manjka zelenja, od divjih vrst zelja in ohrovta (raštika) do divje rukole in samoniklih rastlin, ki jih domačini dobro poznajo in radi pošteno zabelijo z domačim oljčnim oljem. Med sladicami je najbolj znana dubrovačka rozata (jajčna strjenka, podobna francoski crème caramel), pa mantala (sladica iz mošta) in kotonjata (sladica iz kutin), ob kozarcu sladkega prošeka hrustljavi piškoti (cukarini, klašuni), arancini (kandirana pomarančna lupinica), bruštulani mjenduli (kandirani mandlji) in drugi sladki prigrizki. Po kratki siesti in štetju valov pa za malico pred potjo še soljene sardele, dalmatinski pršut in sir, vložen v oljčno olje. Srečno pot!


 

Na spletnih straneh www.dobertek.com uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Če vas zanima več, prosimo, preberite naše pogoje poslovanja. Sprejemam piškotke s te strani. Če vas zanima več, prosimo preberite naše pogoje poslovanja.

Sprejemam piškotke s te strani

Več o zakonodaji